Trend privatiziranja se obrača, vse več mest ponovno prevzema oskrbovalna omrežja

Od leta 2007 je samo v Nemčiji 170 mest ponovno prevzelo v preteklosti privatizirana javna oskrbovalna omrežja. Enako se dogaja tudi drugod po svetu. Nekoč javne storitve in infrastruktura se ponovno vračajo v upravljanje mestnih uprav ali družb v njihovi lasti. To se dogaja predvsem zaradi razočaranja odjemalcev, ker so cene po privatizaciji rasle bolj, kot so rasle plače, kakovost storitev pa se je nižala. Prebivalci enega najpomembnejših nemških mest, Hamburga, so odločili, da mora mestna uprava čim prej ponovno prevzeti nadzor nad plinskim in električnim omrežjem. A to ni tako lahko, kot se sliši.

Medtem ko Slovenija v odkup ponuja 15 podjetij in načrtuje tudi privatizacijo avtocest, se drugod po svetu velika mesta, razočarana nad privatnimi lastniki, ki so zasledovali zgolj dobiček, odločajo za obraten korak. Čim prej bi rada pridobila lastništvo nad pred desetletji privatiziranimi podjetji in infrastrukturo. Ponovno prevzemanje lastništva naj bi bil način, kako zagotoviti pomembne javne storitve vsem, in to bolj demokratično. Privatna podjetja pri tem niso hotela uspeti.

Obrat v dojemanju privatizacije je najbolj očitno viden pri »deprivatizaciji« vodnih omrežij. V preteklih 15 letih se jih je odločilo ponovno prevzeti 180 mestnih uprav v 35 državah. Med drugim tudi v Franciji, ki je s kar 75 odstotki vodnih omrežij in storitev v upravljanju privatnih Veolie in Sueza veljala za trdnjavo privatizacije vode.

Nekatera mesta, kot denimo Pariz, so imela pri ponovnem prevzemu vodnih omrežij srečo, saj jim za to ni bilo treba plačati ničesar – pretekle so namreč koncesijske pogodbe. Mnoga druga mesta pa sreče niso imela.

Hamburg, katerega prebivalci so na referendumu septembra 2013 odločili, da mora mesto prekiniti eksperiment s privatizacijo, je za odkup električnega omrežja od podjetja Vattenfall plačal 550 milijonov evrov, odkup plinskega omrežja pa naj bi mesto stal še enkrat toliko. Po poročanju Guardiana mesto zdaj čaka, da se pogodbe, ki jih je sklenilo s privatnimi podjetji, iztečejo. Še nekaj let bo torej preteklo, preden bo mesto spet obvladovalo vsa omrežja.

Tudi v Veliki Britaniji spoznavajo, da privatizacija na deluje. »Obljubili so nam deležniško demokracijo, konkurenco, padanje cen in boljše storitve. Generacijo kasneje ugotavljamo, da je večina dobila ravno nasprotno,« je zapisal Seumas Milne, kolumnist in pridruženi urednik Guardiana. In tudi na Otoku je ena glavnih preprek ponovne vzpostavitve javnega lastništva cena, ki bi jo morale lokalne oblasti plačati za to.

Slovenija se tem bremenom še lahko izogne. A ne povsod. »Leta 1998 je v Mariboru podjetje Aquasystems, katerega najpomembnejši deležniki so francoske multinacionalke, zgradilo čistilno napravo. Šlo je za prvi projekt javno-zasebnega partnerstva v državi. Rezultat tega projekta je danes viden že na prvi pogled. Podjetje je lansko leto končalo z rekordnim dobičkom v višini 3,8 milijona evrov, cena čiščenja komunalnih voda v Mariboru pa je za 350 odstotkov višja kot v Ljubljani, kjer te dejavnosti niso privatizirali. Pri čemer se v primeru Maribora niti ne upošteva še približno 6 milijonov evrov, ki jih je mestna občina morala plačati podjetju Aquasystems zaradi slabo napisane koncesijske pogodbe,« v aktualni številki Mladine piše Borut Mekina>>